Fewd

.. The cleansing syrup is starting to make me sick, so I'll only insist on another day or two of it, then slowly start to lean into normal food again, presumably with juiced veggies and mild soups... By now my sense of smell has grown ridiculously acute and my appetite... well, let's just say that (although not really ever feeling hungry), I have regained my passion for sustenance so thoroughly, I am starting to hallucinate courses of my favorites. Salivation is almost funny and my dreams. Not so funny. I am at the point where I would cut off a finger for a Belgian waffle.

     The oddest thing is that making people food or watching them eat is actually helpful and helps me get over the desire. Too weird :))

Here are some old pickies of eggies for Easter and a pie mum made that day :)

Got Adobes back. Fuck yeah!

Micro literary club

Drej and I started a super tiny literary workshop with the purpose of practicing creative writing. Basically we go to a café, order deliciously smelling pink warm water called tea, select a task from Blatnik’s book and execute it within 30-minutes or so timespan. Then we each read the other’s and offer a comment. The funniest thing is when the music starts turning up the beat, like house or techno, we were both writing like nuts. My forearm hurts, because I haven’t been using it for handwriting in too, tooo long.

Our main fault, so to say, is that we stick to our comfort zones – we each chose a topic that was practically a memory or a familiar fantasy. We are both good writers, but my problem is the inability to reach outside my box. Perhaps because I carry a fairly large box. I still think imagination is like a talent – you either have it or you don’t – the only question is, how much you put onto it. Until I learn how to write more purposefully, I won’t be able to write about the things I can’t relate to – but readers could. Excellently, this is where I think Drej is strongest. Things she writes are instantly relatable. You wholesomely feel yourself present in the scenes. Mine are like strange, exotic movies for nerds and geeks.

To each their own, to be sure, but this is where practice, practice, practice comes in. Slowly and surely. In all directions.

And in case you are wondering, my story was about a Botswana chauffer for a travel agency, driving around an excited old white lady on her dream trip and they pick up a sad hitchhiking boy. Turns out, the boy has been trying to convince the people who collect him to try and also collect a hitchhiking lion. (It is Kalahari, after all.) Until now, nobody has thought this to be a great idea. Until now!

Problems:

-         - The story is based on actual memory (the old lady, the driver, the voyage …)

-          - It’s about a country I just read about in a book I .. just read

-          - Although male, the hitchhiker could be of more interesting age.

-          - I ran out of time :D I write too haphazardly.

But the twist was good, I think :)) It jumped out on me in the middle of the story.

#100happydays

I heard about this challenge thingie - not that you have to be happy 100 days in a row, because I couldn't do that, purposefully and I do get moments of complete sadness out of the blue every month at least once..), but in fact you gotsta find one absolutely happy thought per day at least.

I'll post some here and then some other somewhere else... (Gotta love sentences like these :D )

Okay. First happy thought.

1. Running with Drej and the beasties in the morning.
  b) Micro literary workshop
  c) reading
  d) writing
  e) kissing before falling asleep
2. Spending the day with a once-was friend
  b) Watching the new episode of GoT, hoping it will be good and it is
  c) S. Stan in Winter Soldier
3. Walking down a long, secluded forest path with the General and the fern is juicy and fresh
  b) summer storm

Another update on the annoyance of radical dieting.
I wasn't sure how I was going to run today, what with being starved and all.
I ran like the fucking wind.

Gosh darn it.

Niko is tempting me into sin with his buns.
And when I say buns, I am referring to bread.
When you're my age, sin is  a reference to food :P

Well, other than being chronically cold and sporting a mild if persistent headache, this cleansing diet thing isn't half as horrible as I was afraid. I miss the taste of yummy food, but insane cravings and mood swings ... I, oddly enough, actually feel more calm and better. Damn it.

Few Slovene film commentaries

Nebraska

Ni boljše pohvale za film kot to, da ga domačini vzamejo za svojega.

Filmi o senilnih starčkih, ki obremenjujejo vse okoli sebe in sebično trmarijo, dokler se vse skupaj ne konča v komediji ali tragediji, niso nov izum in so lahko tudi dosti slabši. O starosti, o bolezni, o koncih poti… Pa še črno-bel film. Ojej. Le kaj bi lahko nastalo iz tega? … Občutek imam, da so ustvarjalci nalašč poudarili takšne obrise peripetij, da bi naredili načrtni razkol med ljudmi, ki na daleč zavohajo dobre filme in takimi, ki raje ne tvegajo, ker je … no, ker je pač črnobel film. No, šment. Ker tole je še en spomenik lanskega filmskega leta. Po mnenju nekaterih dosti boljši izbor za oskarja, kot sta bila pretirani Ameriške Prevare in veliko preveč očitno režirani 12 let suženj..

Dolgo se ne ve, v katero smer se bo pričela pot starega petelina odvijati. On kr hodi in hodi, vztraja, očitno prvič in zadnjič v življenju po lastni volji in z vsem srcem. Precej tem, ob katere se dregne v prvih kadrih je hladnih in trpkih kot rezila kombajna, ampak način, kako so posamezna poglavja, posamezni listi zgodbe podani, predvsem preko izjemne zasedbe in kamere, povzdignejo scene nad nivo drame ali komedije – preprosto se ti zazdi, da si tam, del družine, ki je popolna zmes napak in veličastnih spominov. Kako že pravijo? Vse familije so psihotične? Film naredi brezkompromisen prerez skozi sosedske, družinske in poslovne odnose. In to s sijajno mero trpkega ameriškega humorja (ali samoironije. Tiste scene, ko vsi gledajo televizijo, ne bi se v sobi premaknil en sam kazalec, so fenomenalni portreti.). Na koncu to, resnico o odnosih, še dodatno podčrta z nizom pogledov, ko maratonec teče častni krog.

Igralci v Nebraski so tako uveljavljeni, da traja nekaj časa, preden se znebiš podobe Brucea Derna v njegovih tristo ali štiristo filmih, tretjini od katerih je bil skorumpiran šerif, ali tumastega brezzobega ksihta Willa Forta, ki se je zažrl v možgane v MacGruberju.. (ajme.) June Squibb gre skozi kadre kot mati prednica grških furij. Celo Stacy Keach, star ko biblija, kraljuje svojemu pajzlu. Človek se vpraša, ko opazuje vedenje v prvih kadrih, ali se gospod zaveda, da postaja katalizator v precej razvodenelih življenjih svojih najbližjih. Skoraj vsakemu je v privih minutah očitano, da se ne premakne iz mrtve točke, da vseskozi čakajo, da nekdo drug, magari usoda, za njih naredi naslednjo potezo. Stari Grant (in to ni edinkrat, da me asociacije potegnejo v Eastwoodov film Gran Torino), melje dalje, in za sabo vleče vse, ki jih je kdaj poznal. Prvi na njegovi poti je sin, ki se zlepa ne sprijazni, da sta si po duši enaka - ker se boji, da je to nekaj strašnega.
Ko vendarle se premakneta, ju pot najprej vodi skozi puščavo. Tam ni edini čudni starček z več dlakami v nosu kot na glavi in njegov razum se v določenih trenutkih sumljivo bistri. (Razen, ko se o čem noče pogovarjat, potem je spet raztreseni dedek.) Na nek način potujeta po ikonografiji svoje kulture, predvsem pa potujeta v času in naključnih prizorih, ki jim je stari Grant nekoč pripadal. No, to in pa tu in tam pokukata v njegovo brezzobo prihodnost (bolnice, domovi za ostarele, naveličani otroci…) .

(Mimogrede, ni je krajine, ki bi jo imela jaz raje kot puščavo. Na tej točki mi je bilo edinkrat žal, da film ni barven... Moving on. )

Globlje v Bible Belt, Biblijski pas, kjer so davno nazaj zlatokopi dvakrat zapičili lopato, obupali in krenili še dlje na zahod. Korenine, ki jih išče Grant, je medtem že dvakrat preraslo. Nekaj krajev skozi katere gresta, nekaj sorodnikov, kot da čakajo na pošten tornado, da jih ponovno zbudi. In nato skozi pride Grant. Zgodba se poglablja in kot mačka okoli vrele kaše skuša od postaranega moškega izvleči ubesedeno priznanje, da je bilo vse njegovo življenje, životarjenje mizerno.

Kar bi ne moglo biti dalje od resnice. V njegovi molčečnosti gledalec odstira vojne in strasti, ki si jih generacija njegovega sina ne more niti predstavljati.

À perdre la raison

Marriage a trois

Malodane grška tragedija, ki se začne z najtežjim kadrom – pogrebom otrok – in nadaljuje z najlažjim – delanjem otrok – je belgijski film o Geneviève Lhermitte  (v filmu Murielle), krasni mladenki, ki se zaljubi v krasnega mladeniča in potem gre samo še navzdol. Ravno zaradi uvodnega kadra, da tudi tisti, ki leta 2007 niso spremljali primera, morejo posvečati pozornost temačnosti zaprtih prostorov,  podrobnostim, vedno bolj zapirajočim se stenam okoli Murielle, ne glede na to, kam se preselijo … Kamera se vedno tlači vmes, tudi med najintimnejše trenutke, stalno nad odločitvami preži arija in malo stvari je naglas izrečenih, prinesenih na pladnju. Zakaj, kako je lahko prišlo tako daleč, ne nazadnje tudi, zakaj se je sodstvo (česar se v filmu ne dotaknejo) nazadnje odločilo Murielle obravnavati kot storilko, niti malo kot žrtev.

Najbolj očiten krivec, ki ga film ponuja, nekakšen zlodej ali, kot mu je rekla prava Genevivre, »Judež«, je mladeničev krušni oče, dobri doktor. Doktor naredi neprekinjeno verigo reči, da bi mladima omogočil lažje življenje: njemu, ki ni sposoben biti zdravnik, da službo; obema ponudi stanovanje, zastonj zdravstvene nasvete, pomaga pri otrocih, ki znajo biti naporni, piše recepte, rihta psihiatre… In kar je na začetku videti kot dobronamerna bližnjica, se vse bolj kaže kot oblika psihoze, ki par drago stane. Obema je jasno, da so v tem zakonu trije, ampak človek, kot je Doktor, ki pomaga Maročanom, da pridejo na zeleno vejo (Bruselj je dejansko najpopularnejša destinacija legalnih prebežnikov iz Maroka), si okoli sebe ovija le ljudi, ki ne znajo reči ne. Čustveno izsiljevanje je njegovo najmočnejše orodje, na samem pa zna biti (do vseh ali le do žensk?) tudi zelo neposreden. In to vztrajno, dosledno, brez nekega cilja, brez neke nagrade ali zadoščenja. Muči, oziroma nastavlja pasti tako, da se duše okoli njega mučijo med sabo, dokler Murielle, na koncu že bolj ali manj zombi,  ne kupi najdražjih tort in ne ukrade kuharskega noža iz marketa. V resnici je bilo otrok pet, tu so le štirje. V resnici se tudi niso dali tako zlepa. 

Ali je bil film narejen tako, da se ljudje sprašujejo, kaj je sodnik razmišljal, ko ni sprejel zagovora obtoženke, da je grozodejstvo zakrivila iz obupa, ali pa je le dober film odlično odigran. Gledalec se mora sam odločiti o tej ubogi ženski, ki očitno še nikoli ni slišala za diafragmo, in moškem z najmanj hrbtenice, ki se, ko mu to prav pride (še najbolj pri sebi) izgovarja na kulturne razlike… In o dobrem Doktorju, ki bi lahko bil le osamljen star gospod, če ne bi bil tako prekleto sluzast. Klaus Kinski ga bi ne bolje odigral. Murielle proti njemu ni imela najmanjše možnosti. Celo objem, ki ga ponudi mladeniču v najtežjem trenutku, ima prizvok »zdaj si spet samo moj«. Ampak to ugotovimo prepozno.

Občutek nemoči, ogorčenosti in žalosti, ki ga pusti film z zadnjim posnetkom (se samo meni zdi ali je bila tisto resnično grda hiša? Najmanjša okna *sploh*.) hiše, se za tabo, ko zapustiš dvorano, vleče še nekaj časa. Otrok v filmu niti ne prikazuje ne vem kako podrobno, saj je njihova vloga bolj mlinskih kamnov okoli njenega vratu, kot skodranih malih angelov. Njeni lasje medtem izgubljajo svojo razmršenost, barvo, lesk, le še v dželapi se počuti doma. Konča se v grdi hiši, ki jo je Doktor kupil za njih kot alternativo Maroku. Zanimivo, da se ji je na neki točki Maroko zdel kot čaroben oddaljen kraj, kjer je vse lepše, lažje, bolj zračno in predvsem upanja poln kraj – enako namreč oni razmišljajo o Evropi (dokler ne pridejo sem).  

Epizoda u zivotu beraca zeljeza

Ravno sem razmišljala, da škoda, da si filma ni prišlo ogledati več Romov, da bi videli, kako jim je pri nas kul, potem pa sem se spomnila, da smo jim zažgali hišo. Dejstvo je, da ni videti, da bi jim bilo kjerkoli posebno kul. Ampak dejstvo je tudi, da o njih ne vem ničesar in ne znam niti sama pri sebi pojasniti, zakaj jim ni: zakaj so vsepovsod tako revni, zakaj zavračajo preostali svet, znotraj katerega se naseljujejo (razen, ko ni nujno), zakaj vztrajajo na tem, da se držijo zase, zakaj se vedno vedejo, kot da so ravno prišli iz gozda, zakaj je okoli njih vedno tak zoprn pridih nekih kletev, občutek, da če stari Romkinji ne dam vsega, kar imam v denarnici, mi bodo pocrkale mačke…

To so stvari, ki jih ne znam pojasniti. Ker premalo poznam geografijo, sem morala it na Google gledat v kakšni oddaljenosti druga od druge sta Tuzla in Poljice. In ker premalo poznam kulturo teh nenavadnih 'nismo mi ne od tam ne od tu' ljudi, si nisem znala odgovoriti na vprašanja kako to, da skupnost bolj ne priskoči na pomoč; da so si na nek hladen, zimski način, pravzaprav vsi videti tujci; kako to, da jima ne pomaga družina; kako to, da navkljub nekim organizatorkam romskih društev, njihov socialni status ni bolje urejen. Še en film, kjer, če ne bi govorili, kazali napisov trgovin ali registrskih številk, nikoli ne bi mogel ugotoviti ali se dogaja pri nas, v Bosni, v Južni Ameriki, v Pakistanu, na Grenlandiji… Vukojebine so povsod iste in ko se vozita mimo orjaških hladilnikov termoelektrarne, je vsa modernizacija videti kot vesoljec. 

V glavni vlogi je postaven, možat, ampak pretresljivo skromen Nazif, katerega mlada žena nujno potrebuje poseg. Imela je srečo, da pri prvih dveh nosečnosti zdravnikov očitno ni potrebovala, ker Nazifovo brskanje za železom ne more plačevati osnovnega zdravstvenega zavarovanja in za Romkinje pravilo, da je za nosečnice zdravstvo vedno in povsod zastonj, očitno ne velja. Najprej sem mislila, da so ti ljudje družina tudi v resničnem življenju, saj naturščki načeloma tako intimnih, nemih prizorov iz vsakdanjega življenja naj ne bi znali odigrati – in še vedno mislim, da so skupaj tudi, ko jim ne sledi tresoča se kamera. (Kamera je fenomenalna – v resnici veliko časa ne želiš gledat, ker se ti zdi, da si zares tam, v tistih čakalnicah, med tistimi otroki, da ne moreš pomagat in da ne veš, kaj naredit drugega kot to, da upaš, da mine in se dobro konča…) Tempo snemanja je izredno posrečen, po eni strani se ne dogaja nič, po drugi vse. Nazifov kader vlačenja smeti iz deponije traja malodane petino filma. Ali vsaj tako mučen se zdi. Tudi dialogi so pusti in zelo skromni, ampak način, kako se ta družina stiska skupaj… 

Te reči so, kot revščina, so vedno in povsod enake: nekateri ljudje preprosto kliknejo kot Lego kocke. Imajo se radi in ne bodo odnehali do konca. Moški, ki ne more pomagati svoji ženi, ima občutek, da ga bo raztrgalo po sredini. Tako obupani ljudje so naredili tudi že kaj dosti bolj strašnega kot to, da so si sposodili zdravstveno izkaznico. Ljudje ogromno govorijo in neka društva ogromno telefonirajo, a na koncu se moraš znajti popolnoma sam. Razumem, da bolnišnica ne more pomagati, ker je to zadeva precedensa: Romi so nenavaden folk in če bi zdravniki pomagali zastonj eni, se verjetno bojijo, da bi jih imeli na grbi takoj stopetnajst. Ali kaj takega. Ne gre zanikati, da so nam Romi čudni, ker jih preprosto ne poznamo in ne moremo vedeti, kaj bo sledilo. Ljubezen med Nazifom in Senado je absolutna, četudi je njuno življenje obupno revno: ona peče burek, pere v bani, kroti čarnooki hčerkici, on razsekava stare avtomobile. Razumeta se povsem in rada se imata brez vprašanja. Ne vem, če sem kdaj v kakem ameriškem filmu videla dokaz o takem odnosu na tako pristen način. Ko Nazif olajšano položi glavo na njeno ramo, ko dobijo televizijo nazaj in je vsaj za to epizodo najhuje mimo, je to bolje posneto (in še vedno trdim, da ni igrano), kot katerakoli Keanu-Reeves-leti-da-bi-ujel-ranjeno-izvoljenko, Vampirji-in-volkodlaki-se-cufajo-za-večno-ljubezen, Maryl-Streep-strastno-humpne-potujočega-fotografa…. 

Zelo priporočam. Zelo, zelo lep film. No, okej, mogoče ne ravno lep, ampak zelo vreden ogleda in vseh tistih smešnih nagrad (srebrni medved na polici v tisti hiši Bravo, Berlin.) Morala sem se prej prepričat, da se film ne konča tragično. In moram priznati, da pogrešam … jezik, ki ga govorijo v Bosni. Ne vem, kako se mu reče. Včasih bi mu rekli srbohrvaščina, ampak jaz sem še iz onih časov in danes te za tako izjavo tepejo. 

Zdaj grem pa brat članke o tem Mujiću. In zakaj in kako je izbeglica v Berlinu

 

Abeceda

Pred daaaavnimi davnimi leti (okej, ne tako zelo davnimi), ko je Marija Terezija uvedla obvezno šolstvo, je folk ponorel – kaj se baba gre!? Da bi otroci sedeli v nekih sobah in se učili neke čačke in zabijali čas, da bi se učili štet več kot deset?! Saj majo župnika, da bo znal brat! Kdo bo pa na kmetijah delal!? Iz tega ne bo nič dobrega! (Podobno mnenje je folk imel tudi o elektriki, ko je počasi našla pot na podeželje, satanovo žičevje, a o tem kdaj drugič.) Kasneje, počasi, se je prepovedalo otroke silit v rudnike in za tekoče trakove in še kasneje, skoraj že v modernem svetu, je otrok postal svetinja. Praktično nezmotljiv ideal in ikona človeške prihodnosti. Ob tem takoj pozabimo, da taki mali princi, ki jim ne smeš slokega prsta pokazat, odrastejo, in postanejo politiki. 

Film nas najprej popelje na Kitajsko – edinstven primer uiber naseljenosti, ki se je v izredno kratkem času iz fevdalizma povzpela na vrh industrijske elite. Po mnenju nekaterih jih je rešilo edino to, da so uvedli pravilo enega potomca, saj bi se drugače izstradali. V Indiji tega niso uvedli in prosim tisti, ki bi radi na tej točki komentirali, pojdite si na lastne oči pogledati stanje obeh dežel. Začnite v glavnih mestih in raziščite predmestja. Jaz sem jih. Vljudno vabljeni. 

Nato nas pelje malo po Nemčiji. Ne vem, kam gre nazadnje, ker sem morala nazaj na blagajno, vendar zanimivo, nikoli ne gre stran od ekonomsko-osredotočenih velesil, nikoli ne gre v kake dežele, kjer pa šolanje ni obvezno. Recimo Maroko (šele prejšnji kralj je uvedel osnovne štiri razrede, malo ambulanto in po enega žandarja v prav vsako vas, pa se še ni povsod prijelo.) ali Nepal. Tudi tam sem bila. Bila sem v mnogo deželah, kjer se otroci igrajo na ulicah, ker jim ni treba v šole, ker je šole bolj fajn razbijat in požigat, ker to so zahodnjaški hudič. O teh deželah film ne debatira tako naveliko. Zanimivo, tiste dežele niso IndijaKoromandija. Pa nihče ne sili malčke pisat teste. Pokaže sicer nekega mulota v neki socialno ogroženi soseski v Nemčij, ki ni naredil mature in ne najde službe, kakršno meni, da si jo zasluži, v kontrast pa meče nepregledne čredice ekonomistov – kot da je to popolnoma edini poklic v stvarstvu in ki, roko na srce, res ni ravno hvalnica osebnostni rasti. Skuša biti, ker kreativnost je vedno zaželena, ampak ni. Medtem nek depresivni stari Nemec promovira svoj tečaj risanja na nivoju predšolskih otrok za vse življenje. Kaj je hotel s tem povedati, ne vem. Osebno sem velika pristašinja nadgradnje in razvoja. Osebno se mi odraščanje in selektivni izbor interesov in ambicij ne zdijo razkroj moje nežne male otroške duše. Ampak to sem samo jaz. Morda ne štejem, ker si usodo čisto zares krojim sama in počnem – od nekdaj sem – točno tisto, kar si želim početi. Okej, ko to tako povem, se tudi sama sebi zdim mutant. Ampak tako so me tastari in učitelji vzgojili. 

Zdaj, če prav razumem, ko omenjajo tisto 98% nadpovprečno inteligenco slehernik malčkov, pravzaprav ne govorijo o nadpovprečni inteligenci, pač pa o *diverziranosti*, torej nekakšni razgledanosti. S tem hočejo povedati, sem dobila občutek, da je mularija zainteresirana za vse, kasneje se začne zanimati za tisto, kar bodoči delodajalci od njih zahtevajo. Film, kolikor sem ga videla, ne pokaže a) nobenega kulturnega delavca, b) nobenega obrtnika, c) nobenega Avstralca, Mehičana ali Irca, d) nobene glasbene šole, e) nobenega doma šolanega otroka, ko je odrasel… in še bi lahko naštevala. Kaže samo to, kako mali Kitajčki in mali Nemci rešujejo teste, kot da si s tem podpisujejo smrtno obsodbo. Ker učenje stvari, ki se jih nočeš učiti, je kislina na tvoj osebnostni razvoj. Ker kar ta svet rabi, je še več premalo izobraženih, vase prepričanih egocentrikov, ki ničesar ne naredijo narobe in bognedaj, da bi se morali kdaj pomeriti s kom, ker njim pač ni primere. 

Kdaj, kje in kako nam je uspelo iz ponosa, da smo kulturno vzgojeni in široko izobraženi preiti v grozo, da to nas je pa povsem oropalo individualnosti in nas spremenilo v pisarniške troteke? Ker nekoč je bil pa svet poln samih genijev in krasnih ljudi. Ki so vsi pisali krasne pesmi, rajali z vetrom in krave so se same molzle in parni stroj se je sam sestavil. Včasih je bil fant župnik, kmet ali vojak in morda je čisto naključje, toda ko je masa postala pismena in se jim ni dalo več v vojno vsak vikend, se je pričela popularnost miru, kakršnega zdaj jemljemo za samega po sebi umevnega. Masa je a-priori glupa, lena in sebična. Prepuščeni sami sebi, bi se iztrebili v par letih. TAKOJ bi kapnili nazaj v razcapane obleke, kopja in vsesplošno posiljevanje. Ja, saj delamo to, kar se od nas zahteva, ampak za to obstaja razlog. In, kar se tiče obveznosti v zahodnjaškem svetu – edini dve stvari, ki sta nujno potrebni, sta smrt in plačevanje davkov. Nihče nikogar ne sili delati v pisarni. (Kitajska je žal kruta izjema, ampak oni so res primer, ki nima kaj iskati v primerjavi s Slovenijo.) Naj gre v gore past ovčke, naj bo pustolovec, naj dela kot slikar ali pesnik ali igralec. O, a ne dobi službe kot tak? Navkljub neskončnemu talentu, kakršnega je imel, ko je bil star dve leti? Hm, pomislimo, kje bi lahko bil vzrok za to? Je mogoče, ker ni dovolj vešč – ker tudi one zabavne reči, ki smo jih počeli kot otroci, kot so risanje, šport, igranje in pravljice, zahtevajo svojo mero treninga, doslednosti in nadgradnje?

Wau, you know, without food, life is really fucking boring.

Cooooool :D

http://workshop.chromeexperiments.com/stars/

Living languages

Last night I went to two literary events (would post pickies, but still no Photoshop and I am kind of like a horse without a shoe without it :/ ), one regarding publications and publishing and libraries in general and the other was a per-launch of a new edition of a famous book about the Counts of Cilli. Drej edited and updated the new version, so I was in on the procedure almost as much as I would want to be in the middle of these things. These books are amazing and I am really glad people more competent than me are seeing them redone.

Today we talked about the language in this country and i didn't know, but I am glad this is how it's done, every time new dictionaries and grammar rules are published, certain words are added and certain are removed. I feel bad for the words that prove to be out of use, but am happy that there are people who monitor and analyze these things. Kind of wich I knew which of the words have died recently.. I'd fit them a neat little graveyard...

Mental note.

Cleansing diet

Started the ... dunno, some syrup/lemon/chill pepper cleansing diet regime...

GOOD FUCKING MOTHER OF GOD THAT'S DISGUSTING..... O.o

Only ten out of ten more days to go!
Scheduled nervous brekdown in seven.
Tripple shotgun murder in nine.
Then I'll probably just die.

New comp :)

After eons of struggle, I finally got the new machine, something with adequate graphic capabilities and, well, not completely full of shit that accumulates in innocent PCs over decades... Hard to believe this monster will some day be as old and obsolete and slow and noisy and filthy with useless, uninvited programs as the last one was until now.. It just makes everything seem new. Also, of course, I had to now try and remember all my old passwords and all the programs I otherwise used daily, I just wasn't thinking about it. (Evernote and the like...) The biggest problem at the moment are all of my Adobes. I used to have the Masters Collection from when I bough the camera... Now gone, baby, gone. Also, I forgot some of the files I was working on right late last night.. 

My new book is, interestingly enough, going really well. I am almost through Doves, a chapter in which the subject of kids/heirs is first introduced. Because somehow every subject seems to revolve around kids in the entire book (must be some icky subconscious thing working in me, because it honestly hasn't been my intention), I have to find some other interesting über leitmotif to top this one. In Doves, the first story of the second chapter, Kay takes a break from the dream realm to lick her wounds and to find a Snufkin-like boy to trick him into signing over real estate paperwork to Real World folk... Because I intend for every story to have a) mythical parallel and b) some sort of moral, one way or another streaming into hubris, once the frame for Doves is done, I will make it even more realistic or in another way stress the contrast between the damage Kay does to tales and the damage she is capable of doing to actual people. Change, the worst enemy of poets and the bastard child of history, needs to solidify in these early drafts. But like I said. It's going surprisingly well. 

The coffee abstinence ends on my dad's birthday, May 5th.. I've eaten so much junk these past few weeks, though, that i first need a thorough cleansing diet, because I can just feel greasy garbage getting stuck in my veins... And then a proper weight-loosing diet, so I can fit into my spring clothes again. Surprisingly, Drej and I opened our jogging season today and unlike last year, when I though I would die after a few meters, this was semi-pro from the get go. The lungs are fine, the calves are fine, even the knees are okay. Ankles will be a problem for a little while, because I am fairly fat and have very small feet and tend to run flappidy flap on the lot of my soles.. But okay. Nothing that can't change in a nice month's work.

I had something else I wanted to talk about, but forgot.. Catch ya laters, bitches.

R. I. P. Marquez

 :(

His Melancholy Whores were brilliant.

The official version of the video we made for "Once around" :D

Fargo (micro review)

Fargo (TV show) is an excellent example of something violent, short-term and inspiring change, cutting through a world where nothing changes. As result very, very bad things happen. Moral of the story: don't poke a sleeping snake.

Who would have though I'd ever enjoy watching Kate Walsh on screen. I almost didn't recognise her.

Jupiter

G and I went to a travel agency yesterday. We've never travelled by a travel agency before and, frankly, I've never really been to one, at least not by myself. Mum and dad would take all of us on summer vacations, so that was great, but while others swam, sunbathed and chillaxed, I explored. In a week's time, I'd have hitchhiked, photographed and/or excavated half of Portugal.
    The concept of paying a shitload of money for an itty bitty speck of time in a mediocre setting is to me unthinkable. I am able to use a third of that money to move two people through a country for a month. The lady behind the desk, a generic blond reciting their offers so fast and so patronisingly that even if anything did sound inviting, she completely ruined it for me with her half-meant catch-phrases. The general seemed to nurse the idea of two weeks at the seaside, just kicking it, but then again he really wanted to go to the spa until we actually went to the spa. This man hates adventure travel until we are adventure travelling. Then he completely and utterly loves it. But right up until the moment we set, he's bitching and whining how just for once he's like to go to a place where we will be able to identify our food.
   Looks like we're going to try it his way, again, and then that'll be out of his system. And I'll be able to walk Manchuria finally.

Picking up the goose..

Picking up the work on Goose again...  I dropped it during winter, because the tone was far too grim. It's such dramatic April weather out and I'm playing a bit of Diablo, so the mood is perfect. Downside is, I've done so much research and wrote such extensive drafts, the whole thing is a complete mess. I need this book to be monumental. Not just long. Good, too. I need to focus and weave right. Probably not two of my strongest qualities, but then again I am awfully partial to intellectual upgrades :D

Experimenting on the potencial covers.. :) Fun stuff.

 

Makin' cakein'

General's B-Day is an excellent excuse to make a lot of yummy food :D

 Tulips sis grows. Very pretty.

 Dad in care of the BBQ preparations

 Filling on filling on filling :D With cherries on top.

 The base of another cake, Sacher, General's favourite

And the day was pretty, all the way to the end :)

Slovene (i love this word :D ) commentary on the movie Alphabet

Abeceda – ali zakaj se mi taki filmi zdijo skrajno zgrešeni

Pred daaaavnimi davnimi leti (okej, ne tako zelo davnimi), ko je Marija Terezija uvedla obvezno šolstvo, je folk ponorel – kaj se baba gre!? Da bi otroci sedeli v nekih sobah in se učili neke čačke in zabijali čas, da bi se učili štet več kot deset?! Saj majo župnika, da bo znal brat! Kdo bo pa na kmetijah delal!? Iz tega ne bo nič dobrega! (Podobno mnenje je folk imel tudi o elektriki, ko je počasi našla pot na podeželje, satanovo žičevje, a o tem kdaj drugič.) Kasneje, počasi, se je prepovedalo otroke silit v rudnike in za tekoče trakove in še kasneje, skoraj že v modernem svetu, je otrok postal svetinja. Praktično nezmotljiv ideal in ikona človeške prihodnosti. Ob tem takoj pozabimo, da taki mali princi, ki jim ne smeš slokega prsta pokazat, odrastejo, in postanejo politiki.

Film nas najprej popelje na Kitajsko – edinstven primer uiber naseljenosti, ki se je v izredno kratkem času iz fevdalizma povzpela na vrh industrijske elite. Po mnenju nekaterih jih je rešilo edino to, da so uvedli pravilo enega potomca, saj bi se drugače izstradali. V Indiji tega niso uvedli in prosim tisti, ki bi radi na tej točki komentirali, pojdite si na lastne oči pogledati stanje obeh dežel. Začnite v glavnih mestih in raziščite predmestja. Jaz sem jih. Vljudno vabljeni.

Nato nas pelje malo po Nemčiji. Ne vem, kam gre nazadnje, ker sem morala nazaj na blagajno, vendar zanimivo, nikoli ne gre stran od ekonomsko-osredotočenih velesil, nikoli ne gre v kake dežele, kjer pa šolanje ni obvezno. Recimo Maroko (šele prejšnji kralj je uvedel osnovne štiri razrede, malo ambulanto in po enega žandarja v prav vsako vas, pa se še ni povsod prijelo.) ali Nepal. Tudi tam sem bila. Bila sem v mnogo deželah, kjer se otroci igrajo na ulicah, ker jim ni treba v šole, ker je šole bolj fajn razbijat in požigat, ker to so zahodnjaški hudič. O teh deželah film ne debatira tako naveliko. Zanimivo, tiste dežele niso IndijaKoromandija. Pa nihče ne sili malčke pisat teste. Pokaže sicer nekega mulota v neki socialno ogroženi soseski v Nemčij, ki ni naredil mature in ne najde službe, kakršno meni, da si jo zasluži, v kontrast pa meče nepregledne čredice ekonomistov – kot da je to popolnoma edini poklic v stvarstvu in ki, roko na srce, res ni ravno hvalnica osebnostni rasti. Skuša biti, ker kreativnost je vedno zaželena, ampak ni. Medtem nek depresivni stari Nemec promovira svoj tečaj risanja na nivoju predšolskih otrok za vse življenje. Kaj je hotel s tem povedati, ne vem. Osebno sem velika pristašinja nadgradnje in razvoja. Osebno se mi odraščanje in selektivni izbor interesov in ambicij ne zdijo razkroj moje nežne male otroške duše. Ampak to sem samo jaz. Morda ne štejem, ker si usodo čisto zares krojim sama in počnem – od nekdaj sem – točno tisto, kar si želim početi. Okej, ko to tako povem, se tudi sama sebi zdim mutant. Ampak tako so me tastari in učitelji vzgojili.

Zdaj, če prav razumem, ko omenjajo tisto 98% nadpovprečno inteligenco slehernik malčkov, pravzaprav ne govorijo o nadpovprečni inteligenci, pač pa o *diverziranosti*, torej nekakšni razgledanosti. S tem hočejo povedati, sem dobila občutek, da je mularija zainteresirana za vse, kasneje se začne zanimati za tisto, kar bodoči delodajalci od njih zahtevajo. Film, kolikor sem ga videla, ne pokaže a) nobenega kulturnega delavca, b) nobenega obrtnika, c) nobenega Avstralca, Mehičana ali Irca, d) nobene glasbene šole, e) nobenega doma šolanega otroka, ko je odrasel… in še bi lahko naštevala. Kaže samo to, kako mali Kitajčki in mali Nemci rešujejo teste, kot da si s tem podpisujejo smrtno obsodbo. Ker učenje stvari, ki se jih nočeš učiti, je kislina na tvoj osebnostni razvoj. Ker kar ta svet rabi, je še več premalo izobraženih, vase prepričanih egocentrikov, ki ničesar ne naredijo narobe in bognedaj, da bi se morali kdaj pomeriti s kom, ker njim pač ni primere.

Kdaj, kje in kako nam je uspelo iz ponosa, da smo kulturno vzgojeni in široko izobraženi preiti v grozo, da to nas je pa povsem oropalo individualnosti in nas spremenilo v pisarniške troteke? Ker nekoč je bil pa svet poln samih genijev in krasnih ljudi. Ki so vsi pisali krasne pesmi, rajali z vetrom in krave so se same molzle in parni stroj se je sam sestavil. Včasih je bil fant župnik, kmet ali vojak in morda je čisto naključje, toda ko je masa postala pismena in se jim ni dalo več v vojno vsak vikend, se je pričela popularnost miru, kakršnega zdaj jemljemo za samega po sebi umevnega. Masa je a-priori glupa, lena in sebična. Prepuščeni sami sebi, bi se iztrebili v par letih. TAKOJ bi kapnili nazaj v razcapane obleke, kopja in vsesplošno posiljevanje. Ja, saj delamo to, kar se od nas zahteva, ampak za to obstaja razlog. In, kar se tiče obveznosti v zahodnjaškem svetu – edini dve stvari, ki sta nujno potrebni, sta smrt in plačevanje davkov. Nihče nikogar ne sili delati v pisarni. Naj gre v gore past ovčke, naj bo pustolovec, naj dela kot slikar ali pesnik ali igralec. O, a ne dobi službe kot tak? Navkljub neskončnemu talentu?  Hm, pomislimo, kje bi lahko bil vzrok za to? Je mogoče, ker ni dovolj vešč – ker tudi one zabavne reči, ki smo jih počeli kot otroci, kot so risanje, šport, igranje in pravljice, zahtevajo svojo mero treninga, doslednosti in nadgradnje?